Suchergebnisse

This article focuses on the question of how the activities of the intellectuals in the 1960s were observed and evaluated by the leading politicians of the Communist Party of Slovenia. The negative reputation that the Slovenian political leadership acquired with its rough intervention in the cultural scene in 1964 was the foundation for the consideration of how to avoid such scandals in the future. In the second half of the 1960s, the League of Communists of Slovenia commissions for ideological questions were led by people who defined the role of intellectuals in society in an entirely different manner than the older generation of communists. Hence, as long as this group of politicians prevailed in the Slovenian political leadership, the door was open for diversity in the sphere of culture. ; U radu se analizira način na koji su vodeći političari Saveza komunista Slovenije videli i valorizovali aktivnost intelektualaca tokom šezdesetih godina prošlog veka. Negativna reputacija koju je slovenačko političko rukovodstvo steklo 1964. godine grubom intervencijom u sferu kulture poslužila je kao polazište za razmatranje strategije kako da se izbegnu slični skandali u budućnosti. U drugoj polovini šezdesetih godina komisijom za ideološka pitanja Saveza komunista Slovenije upravljali su ljudi koji su definisali ulogu inteligencije u društvu polazeći od potpuno drugačijih pretpostavki nego starije generacije komunista. Sve dok je grupa mlađih političara preovladavala u slovenačkom političkom rukovodstvu, vrata za različitost u sferi kulture su bila otvorena.

V prispevku je orisana vloga pravnika dr. Milana Škerlja v razvoju sodne uprave po političnem prevratu leta 1918. Razpad Avstro-Ogrske je doživel na Dunaju kot uslužbenec ministrstva za pravosodje. Bil je med tistimi slovenskimi pravniki, ki naj bi se habilitirali za univerzitetnega predavatelja, da bi v primeru ustanovitve pravne fakultete v Ljubljani prevzel eno izmed profesorskih mest. Ko pa se je decembra 1918 na poziv poverjenika za pravosodje Narodne vlade za Slovenijo vrnil v Ljubljano, sta se mu odpirali dve možnosti. Kolegi so ga želeli videti v sestavu prvega profesorskega zbora pravne fakultete. Na poverjeništvu za pravosodje pa so si želeli, da bi izkušnje z ministrstva za pravosodje na Dunaju prenesel v prenovo sodstva na Slovenskem. Po vojni je namreč zelo primanjkovalo sodnikov in drugih uslužbencev na sodiščih, zaradi novih političnih meja pa so sodišča druge stopnje dobila nova območja delovanja. Škerlj se je odločil, da bo v prvi fazi sodeloval v razvoju sodstva, na fakulteti pa je bil le honorarni predavatelj. Poleg Ivana Kavčnika in Janka Babnika je bil med najbolj zaslužnimi za razvoj sodstva v povojnem obdobju. Kot posledica centralizacije Kraljevine Srbov, Hrvatov in Srbov so se pristojnosti slovenske sodne uprave zmanjševale. Milan Škerlj je bil kot zadnji predstojnik pravosodnega oddelka v Ljubljani, tedaj le še oddelka ministrstva za pravosodje v Beogradu, zadolžen za njegovo dokončno ukinitev. To je dokončal leta 1924 in se nato (končno) redno zaposlil na pravni fakulteti univerze v Ljubljani, na kateri je nato prebil vsa svoja nadaljnja službena leta.

The contribution analyses the increasing criticism, voiced by the younger generation of Slovenian intellectuals from the first post-war years until the end of the 1950s. The critical attitude towards the pressing social issues started developing in the beginning of the 1950s, as Mladinska revija – the first post-war literary magazine, published between 1946 and 1951 – was still subject to thorough scrutiny by the authorities. In the period of its successor – the Beseda magazine between 1951 and 1957 – certain more radical debates or critiques of the existing situation were already published. This publication stopped coming out in 1957. However, contrary to what the authorities had expected, a similar circle of the associates of this magazine's successor, the Revija 57 magazine (published in 1957 and 1958), was even more critical of the situation in the state. This contribution thus follows two parallel processes: on the one hand the increasingly critical attitude of the younger-generation intellectuals towards the authorities; and on the other hand the mounting pressure that the authorities exerted against magazines that published critical texts. At first the publications were merely the focus of political disapproval, followed by the abolishment of subsidies and thus consequently the cancellation of the magazines; while towards the end of the 1950s we can already come across a judicial process against an author of socially-critical articles. The leading politicians at the end of the period under consideration already saw the younger generation of intellectuals as the (cultural) opposition.

Primer obračuna z Revijo 57 konec 50-ih let je bil eden najbolj razvpitih sporov slovenskih komunistov z mlajšo generacijo intelektualcev, ki so po drugi svetovni vojni oblikovali svoj svetovni nazor. Jože Pučnik je med somišljeniki, ki so pozornost pritegnili s svojo ostrino, še posebej izstopal. Že med študijem je v svojih člankih v Reviji 57 kritiziral režim. V najbolj spornem članku je analiziral razhajanja med idejami vladajoče elite in realnostjo ter med miselnostjo in delom komunistov dve desetletji prej, ko so delovali nezakonito, in po vojni, ko so se utrdili na oblasti. Konec leta 1958 in v začetku 1959 je bila Revija 57 večkrat tarča kritik vodilnih politikov in tema številnih sej visokih organov. Politiki so neprestano ponavljali, da gre za skupino mlajših intelektualcev, ki da je snovala ilegalno sovražno organizacijo, širila protidržavno propagando in đilasovstvo, pozivala delavce k štrajku itd. Višek obračuna je bilo sojenju Pučniku 30. marca 1959, v katerem je bil obsojen na devet let hude zaporne kazni.

Po letu 1945 so lahko delovale le tiste mladinske politične organizacije, ki so podpirale nov komunistični režim. Toda mladi, ki so nasprotovali oblasti, so že v prvih povojnih mesecih začeli premišljevati o organizaciji, ki bi bila opozicija oblastni mladinski organizaciji in bi po potrebi delovala v ilegali. Najbolj široko dejavnost s članstvom v ilegalno delujočih skupinah je po ljubljanskih srednjih šolah razvila Zveza demokratične mladine, ki je izpeljala več akcij proti režimu. Višek delovanja je bil februarja 1946, ko je izšlo več številk ilegalnega glasila Zarja svobode. Po aretacijah večine vodilnih članov Zveze demokratične mladine je začela aktivnost upadati. Pojavile so se še nekatere organizacije, ki pa niso več razvile tako široke dejavnosti in so imele le peščico sodelavcev. Po izpustu iz zapora so le še nekateri člani vztrajali pri političnem delovanju, ker pa so bili pod budnim nadzorom policije, so bili poskusi organiziranja ilegalne politične organizacije od leta 1947 dalje obsojeni na neuspeh.